BIOGRAFIJA O JOŽETU GOSTIČU

Jože Gostič, prvak ljubljanske, zagrebške in dunajske državne Opere, se je rodil 5. marca 1900 v Stari Loki pri Škofji Loki. S starši se je preselil na Homec (16 km severno od Ljubljane) kot osemletni deček in s tem krajem ostal povezan do smrti. Po očetu, ki je bil orglar v krajevni cerkvi, in po materi, ki je imela zelo lep glas in je pela v cerkvenem zboru, je podedoval glasbeno nadarjenost. Po končani orglarski šoli v Ljubljani je bil tudi sam orglar na Homcu.
Leta 1921 se je vpisal na Državni konservatorij v Ljubljani in istočasno postal član zbora Opere slovenskega narodnega gledališča. 5. septembra 1929 je njegov solistični nastop v vlogi Lenskega v EVGENIJU ONJEGINU skladatelja Čajkovskega, odkril velik potencial mladega tenorja. Pokazal je vse kvalitete potrebne za prvorazrednega opernega umetnika: lep, izenačen glas zadostnega obsega, popolno muzikalnost, iztanjšan smisel za interpretacijo, dobro glasbeno izobrazbo, atraktiven izgled in prepričljiv scenski nastop. Leta 1930 je diplomiral z izvrstnimi ocenami. Kot solist ljubljanske Opere je oblikoval več kot štirideset opernih in operetnih vlog od Ferranda v COSI FAN TUTTE, Almavive v SEVILJSKEM BRIVCU in Eisensteina v NETOPIRJU do Rodolfa v LA BOHEME, Massenetovega WERTHERJA in Des Grieuxa v MANON in Riccarda v PLESU V MASKAH. Imel je po sto nastopov v sezoni in se okrepil v svojem poklicu ter postal vrhunski profesionalec.
Izpopolnjevanje je nadaljeval na Dunaju pri Mariji Rado-Danielli, kjer je do popolnosti razvil pevsko tehniko. Glas se mu je okrepil in nastopil je trenutek velike Gostičeve kariere. To mu je popolnoma uspelo, ko je leta 1937 postal član, kmalu pa tudi neponovljiv in nedosegljiv prvak Opere hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu. Od prvega nastopa, ko je kot gost leta 1932 nastopil v vlogi Janka v PRODANI NEVESTI do zadnjega, 12. oktobra 1963 kot Manrico v TRUBADURJU, je bil ljubljenec zagrebške publike brez primere. Ta ga je preprosto oboževala in to se je najlepše videlo na proslavi ob njegovi 30. obletnici umetniškega delovanja, ki je bila 6. junija 1959 leta, ko je nastopil v vlogi ANDRÉA CHÉNIERA. Gostič se je v Zagrebu razvil v umetnika, ki je imel pred sabo mednarodno kariero. Leta 1942 je začel gostovati v dunajski Volksoperi (Dunajski mestni Operi), od 1950 dalje pa je sodeloval z dunajsko državno Opero, leta 1951 postal njen stalni član za deset let.
Držal se je pravila in ťpel tisto, kar je bilo primerno njegovi starostiŤ in tako postal dramski tenor, pri tem pa ohranil svetlo barvo glasu in mehak mezza voce, ki je njegovim kreacijam Parsifala, PORINA hrvatskega skladatelja Vatroslava Lisinskega, Cavaradossija v TOSCI, Hermana v PIKOVI DAMI, Don Joséja v CARMEN, Radamesa v AIDI, Manrica v DON CARLOSU, Florestana v FIDELIJU in najvažnejši – OTELLA dajalo dramsko moč pa tudi človeško toplino. To je njegovo vzorno muziciranje preoblikovalo v izjemno glasbeno - scensko osebnost in v dragocenega sodelavca velikih dirigentov in pevcev. Vedrina in smisel za humor sta ga naredila za nepozabnega igralca kultnega lika - Miće v hrvaški operni stvaritvi, v ERU Z ONEGA SVETA. Jakov Gotovac mu je priznaval enkratnost v upodobitvi njegovega Miće in mu je bil za to iskreno hvaležen. Kreacija LOHENGRINA v dunajski državni operi je Gostiču na dvojni premieri tega dela, leta 1951 pod taktirko Clemensa Kraussa in v režiji Rudolfa Hartmanna, ki so jo primerjali z nesmrtno stvaritvijo Lea Slezaka, odprla pot k vrhuncu v karieri - glavni vlogi Midasa v svetovni praizvedbi zadnje opere Richarda Straussa DANAJINA LJUBEZEN na Salzburških svečanih igrah 14. avgusta 1952. Midasa je pel tudi na premieri opere na Dunaju in v Scali ter na gostovanjih dunajskega opernega ansambla v veliki Operi v Parizu. Na dunajski državni Operi je bil Dick Johnson na premieri Puccinijevega DEKLETA Z ZAHODA in Bacchus v Straussovi ARIADNI NA NAXOSU.
Gostič je postal umetnik evropskega ugleda in začel gostovati v drugih državah, najpogosteje v Španiji in v sItaliji, predvsem kot Lohengrin. Njegov Lohengrin je s harmoničnim stapljanjem božanskega in človeškega posebej navdušil publiko Teatra del Liceo v Barceloni, kjer so mu podelili posebno nagrado. Nastopil je tudi v Covent Gardnu na premieri BORISA GODUNOVA leta 1958, gostoval pa je tudi v Pragi, Dresdnu, Berlinu, Hamburgu, Atenah in v drugih evropskih mestih. Bil je znamenit interpret Verdijevega in Mozartovega REQUIEMA in Beethovnove DEVETE SIMFONIJE.
Sto trinajst glavnih vlog, samo v Zagrebu okrog tisoč nastopov, v dunajski državni Operi 260, velik glasbeni talent, pregovorna glasbena in človeška zanesljivost in stalni visoki umetniški nivo v teku celotne kariere so Gostiča naredile za steber zagrebške Opere v njeni zlati dobi in s povsem prepričljivimi besedami velikega dirigenta Karla Böhma: takšnega pevca danes ni več.
Gostič je tudi domačemu kraju Homcu, kamor se je rad vračal s svojih številnih gostovanj, pa tudi širnemu okolišu, zlasti za praznike, prinašal in posredoval žlahtno pesem duha. Božič, novo leto, velika noč in sv. Ana so bili prazniki, ob katerih je Gostič pel v homški župnijski cerkvi, za sv. Ano pa skoraj brez izjeme v čudoviti baročni cerkvi sv. Ane v Tunjicah. Tem terminom je celo podrejal datume svojih gostovanj v tujini. Starejši domačini se ga spominjajo z nastopov v kulturnem domu v Radomljah kot tudi po številnih radijskih oddajah. Na pol odrasli otroci tistega časa se ga spominjajo tudi po tem, da je priskrbel karte v ljubljanski operi takrat, ko je pel na ljubljanskih opernih deskah Era z onega sveta, v operah Lohengrin, Tosca, Carmen, Othelo. Primerna oddolžitev velikemu umetniku in rojaku jožetu Gostiču, je bilo poimenovanje ulice z njegovim imenom na Homcu in v Nožicah. Po tej poti se je namreč večkrat sprehodil, se rad ustavil za besedo, dve, ob sovaščanih in ljudje so rekli: Pepe je spet doma.
Jože Gostič je umrl v Ljubljani, 25. decembra 1963.

Marija Barbieri